Italijanski
Titanic
Ladja med
Izolo in Koprom
Če ste se kdaj peljali po cesti
Izola-Koper ste verjetno že slišali koga omeniti nekakšnega Rexa na pol poti,
ali pa vam je kakšen ribič govoril zgodbe o dobrem ulovu, ki ga je tam imel.
Morda ste se vprašali zakaj se tako kliče, morda že veste celo zgodbo ali pa
samo, da se je neka ladja tam potopila. No, če se bolj podrobno pogleda v
zgodovino objekta, ki je dal ime temu območju se da takoj razumeti zakaj se ga
še danes ljudje spominjajo.
Rex
Ladja Rex je bila od leta 1931 do leta 1991 največja italijanska
čezoceanka. Zgrajena je bila v ladjedelnici Ansaldo
di Sestri Ponente v Genovi. Projekt je vodil ladijski strojnik Achille Piazzai, trajal pa je 2 leti in
5 mesecev, izjemno hitro za tako obsežno delo.
Prvič je bila poslana čez Atlantik 27. Septembra
1932, pod vodstvom kapitana Francesca
Tarabotta. Avgusta naslednje leto si je priborila prestižni Modri trak, nagrado podarjeno ladji, ki
najhitreje prepluje razdaljo med Gibraltarjem in New Yorkom. Nosila ga je do
leta 1935, ko jo je premagala francoska Normandie.
Rex je
bila kombinacija tedanje vrhunske tehnologije in luksuza hotela s šestimi
zvezdicami. Ladja je
bila projektirana tako, da je bila zelo dobro zavarovana pred možnostjo
brodoloma ali pred vdorom vode.
Nekaj novega, kar do tedaj
na tovrstnih čezoceanskih ladjah ni obstajalo, sta bila fizioterapevtski kabinet in solarij. Tudi za
zdravje gostov na ladji je bilo dobro poskrbljeno, saj se je poleg manjših ambulant in lekarn na ladji nahajala tudi
manjša bolnišnica s potrebno zdravniško
oskrbo, namenjena predvsem potnikom prvega razreda. Na palubi sta bila dva
zunanja bazena ter telovadnica. Skupaj sta sestavljala največji prostor na
ladji. Poleg tega so bile na ladji še kapela,
udobne restavracije, trgovine,
kinodvorane ter gledališča in
še mnogo drugih prostorov, ki so potnikom zagotavljale veliko udobje. Ladja je
imela celo svojo tiskarno, ki je na ladji redno izdajala svoj časopis z imenom Morske novice.
Vojaški
konec
Na začetku druge svetovne vojne leta
1939 sta Rex in Conte di Savoia še običajno obratovala a sta že naslednjega leta
morali v pristan v Genovo. Zaradi bombardiranja so se odločili Rexa prestaviti
v Trst, nato v Pulj, da bi preprečili Nemcem z njo blokirati tržaško
pristanišče. Bila je prebarvana in je nato služila za prevoz ranjencev.
Proti koncu vojne so jo z vlačilci
pripeljali v varnejšo lokacijo v Koprskem zalivu kjer je brez posadke dočakala
8. September 1944, ko so jo, ob 11.00 uri dopoldan pričeli obstreljevati
angleški Beaufighter letala dokler ni zagorela, štiri dni bila ovita v ogenj in
na koncu potonila brez nikakršne slovesnosti. Po vojni je nato bila počasi
razkosana in pretopljena v Jeseniških tovarnah.
Danes je od ponosnega ''Kralja'' ostala le še
tretina prvotnega ohišja in dokaj bogat spomin, še sploh med italijanskimi
sosedi, nam pa zanimiv ostanek zgodovinskega objekta, ki s svojo prisotnostjo
bogati zgodbo naših krajev.
